Sedi v kotu izbe,
za hrbtom je razpelo,
od njega se je obrnila,
ko ji je živo srebro
izžgalo ljubega.
Čeprav je prosila
in vpila v nebo.

Od takrat stoji sveča
brez plamena
nasproti gluhega,

ki je oživil Lazarja.

Razpetega je prekrižala,
ker jo je križalo

neizpolnjeno hrepenenje,
bičala žalost
in zabodla sulica samote.
Naredila je oltar iz čipk
podenj pokopala blagoslove,
v njej so ugasnili,
ker ni umrla z njim,
ker ni živela z njim.

pi - irena p.