Iz skorje svojega obrobja
se kradem k tebi; pritajeno in zlagoma.

Da bova nekoč končno zadihala s skupno sapo
ter si razdelila telo, precej bolj prsteno,
na otip tako drobljivo.

Prav neopazno bom zakopal vate
luščine vznikle besede,
tudi tiste, ki niso nikdar bile zares moje,
pa še manj tuje.

Samo takrat bom popolnoma razumel:

tvoja nemost zori skozme
in odmeva vsak dan močneje.

albin