Od sile najinih poljubov se mi podira svet,

po koži sem ožgan samo od tvojega dotika,

v večnem zvenu vseh objemov najinih ujet

zdaj tavam in vse bolj in bolj realnost se izmika –

in pušča sled sedanjosti in vsega, kar bilo je,

in ti samo si tista, ki res ve, kako boli ...

Le misel še, kako bi s tabo vse počel v dvoje

mi bit naprej še žene in v srcu še živi.

Ljubezen naj do tebe me za svojega vzame,

četudi razžarjèna bit od znotraj me požira,

rad večno bi naslanjal glavo trudno ti na rame

kot žejni, ki se osveži iz bistrega izvira.

Maglorfin