Tu so se spočeli in nato rojevali prvi brahki, ne le izpod mojih prstov, tudi izpod vaših, drago članstvo.

Stvari se spreminjajo. Ne odnosi ne ljubezen ne življenje (morda pa vendarle - pesem? ;) niso nekaj trajnega.

Če bo tudi ta objava izginila iz te rubrike, tako kot je prva, ki je govorila o zelikartah (na katerih niso brahki, temveč misli), pa naj bo tako.

Skratka: zbirka je tu. Kdor jo želi, ima prav in jo bo dobil pri meni. Kdor je noče, ima tudi prav. Resno mislim. (Parafraziram namreč znano misel Henryja Forda: Če mislite, da zmorete, in če mislite, da ne zmorete, imate prav.)

Zelikart pa nimam več. Vsi snopiči so pošli. Ljudje so jih začutili.

Za oboje, zelikarte in pesniško zbirko, je fotografije prispevala naša li. 

Srečno vsem!