Pobegli konji

 

 

Pobegli konji

 

 

Ne zaupaj pobeglim konjem.

 

Pobegli konji se vračajo z ognjem

in klici nekega izgubljenega otroka.

 

Pobegli konji se vračajo z juga

po žilah črne jeseni.

 

In se vračajo z razbitimi telesi,

brez sedel,

brez griv,

brez oči

mečejo sidra

na tvoje korake,

da te odvlečejo s seboj

do neke ohromele struge

nepoznane reke.

 

Anubis

Franci Novak

Poslano:
22. 08. 2015 ob 12:32
Spremenjeno:
22. 08. 2015 ob 12:35

Anubis, slikovita pesem, spominja me na Lorco, na njegovo Andaluzijo. Samo premisli o nekaterih stvareh: tropičja – misliš, da so v kontekstu te pesmi potrebna? Zdi se mi, da tvojo pesem preveč zaustavljajo, zmotijo ritem, ker tropičje napeljuje na to, da je nekaj ostalo neizrečenega. 

Podobno se mi zdi tudi za besede »in« in »neki.« Bi mogoče pridobil na zvenu in ritmu, če bi se jim izognil?

Tole je moje branje, zapisujem, kot sem sam slišal zven, upam, da ne boš vzel kot vsiljevanje, so le predlogi.


Ne zaupaj pobeglim konjem.

 

Pobegli konji se vračajo z ognjem

in klici izgubljenega otroka.

 

Pobegli konji se vračajo z juga

po žilah črne jeseni,

 

vračajo se z razbitimi telesi,

brez sedel,

brez griv,

brez oči

mečejo sidra

na tvoje korake,

da te odvlečejo s seboj

do ohromele struge

neznane reke.


lp

Franci

Zastavica

Anubis

Poslano:
22. 08. 2015 ob 12:46
Spremenjeno:
22. 08. 2015 ob 12:53

Zdravo Franci :)


Hvala za tvoje mnenje. Res je, s tropičji sem nekako želel upočasniti pesem vendar pa zdaj opažam, da mogoče res niso bili tako potrebni.

Kar pa se tiče tistih >>in<< sem želel vključiti malce pospešitve, mogoče tudi malo dramatičnosti. Vendar pa kot si že rekel tista tropičja upočasnjujejo pesem, tako da ritmično pesem sama sebi nasprotuje.


Aha, kar pa se tiče besed >>neki<< nisem hotel biti preveč specifičen, da je vse malce bolj skrivnostno in imam občutek, da bi tudi malce porušilo pretočnost, če jih odstranim.

Bom definitivno par stvari popravil, kot si rekel.

Še enkrat hvala :)


Lp Anu





Zastavica

Franci Novak

Poslano:
23. 08. 2015 ob 15:46
Spremenjeno:
23. 08. 2015 ob 15:49

V to učinkovito kratko »pesem podob« avtor ne vpleta lastnih premišljevanj ali mnenj, ampak pusti, da na bralca s svojo arhetipsko močjo delujejo podobe same. Le-te z medsebojnimi povezavami in so-postavitvami ustvarjajo ne povsem določno, a vznemirljivo občutje, za katerega se zdi, kot da nam je znano; občutje, ki se prekriva z nečim najglobljim v nas, a ga ne znamo prav poimenovati.
Od kod se vračajo konji, simboli življenjske moči, iz katere pokrajine »juga«, ki je v pesništvu pogosto pokrajina nezavednega, iracionalnega? Zdi se, da prostor »juga«, na katerega avtor samo napeljuje, a ga ne opisuje, predstavlja težišče (težo) pesmi prav s svojo odsotnostjo.
V prostoru, kjer so konji iskali svobodo, so našli tudi rane, mogoče težo življenja samega. In na koncu koncev – v kakšno ohromelost nas bodo zvlekli ti »ranjeni« konji? V ohromelost jezika, ki bo na robu življenja onemel, jezika, s katerim ne bomo več mogli poimenovati stvari, ga »osedlati« v pomen? 
A tam, v ohromeli strugi (smrti?), je z »nepoznano reko« tudi nova odprtost v neznano, nov prostor »raziskovanja« in na nek način mogoče tudi prostor, najbolj radikalno odprt svobodi.

lp

Franci

Zastavica

Anubis

Poslano:
23. 08. 2015 ob 16:59

Wau, resnično hvala za ta podroben vpogled in opis pesmi (in za podčrtanko) :D


Lp Anu

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Anubis
Napisal/a: Anubis

Pesmi

  • 21. 08. 2015 ob 16:04
  • Prebrano 814 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 448.9
  • Število ocen: 12

Zastavica