na mojih tleh spi dlan
ki se vsako zamujeno uro vrača
v čevljih pesnikov in filozofov
železniška postaja boža ostanke časopisa
iz katerega sem jedla veter
ki se je skrivaj nasmihal prstom
čoln vrti travnik
kjer sem prvič splavila luno
in devičila razdalje
zadnji človek sadi vodnjak
in opazuje odsev spomenikov
ko pije stoletna drevesa
na mojih tleh hranim besedo
ki se me dotika
s kondomom
Izuzetna poezija. Hvala na ljepoti i posebnom pjesničkom izričaju !
lp s mora,
Duško
Hvala, Duško.
Lp z istega morja,
Vesna.
Malo sem se poigrala še z obliko. :-)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!