K TEBI ZANIHANA

V meni že zdavnaj

ni več jezera s truplom na dnu.

Suha, slepa dolina je,

zabrazgotinjeno, mrtvo tkivo,

še črke ne zatipljejo tu

ničesar, kar bi bilo živo.

Kako je torej neumrljivo,

kar se napaja – in od kod?

Tisočkrat sem po teh tleh šla.

Na pamet poznam to brezpot.

Od kod zdaj vre, od kod je reka,

zakaj ne presahne, zakaj ne odteka?

 

Prosim cigančico:

»Pridi z bajalico,

bajaj mi, bajaj,

ne nehaj, še vztrajaj,

išči vodó,

išči telo,

da ga zagrebem

še stotič v zemljo.«

 

Poznam te, demon,

saj sem te spočela.

Gojila. Ljubila. Ubila.

In prebolela.

Kako mi lahko še svetiš,

kako še zmoreš pretakati v meni

plimo ognja? S čim ga zanetiš?

Če si še tukaj, prosim, povej:

od kod iskra, od kod petrolej,

da se zbudim razpihana,

k tebi zanihana?

 

Da potem tiho in nevidno

dežujem v sebi ves dan,

zaprta v neopazno samoto

in polna znova razpraskanih ran?

 

»Ni telesa, ni duha,«

je rekla cigančica in odšla.

Spustim se v klet svoje duše

izdiram trnovje in krpe ruše,

z dlanmi razlamljam napokano prst.

Odpiram pokrove razpadlih krst.

 

A ni te v njih, ni te v pozabi

niti v spominu. Samo skozme tečeš

še vedno, takrat ko nočno nebo

v spancu odpre mi tretje oko.

Budna ga ne morem zapreti.

Ne morem reke v posodo ujeti.

 

In hodim po cesti in skrivam pogled.

Izrečem peščico brezkrvnih besed.

Kopljem po sebi. A nisem več jaz.

Daleč nazaj me je treščil čas.

 

Odpolzim. Na vrata svojega doma

se nabijem tuja in stara.

Ko otrok vtisne vame svoj »mama«,

sem sama sebi največja prevara.

 

Aleksandra Kocmut - Kerstin

li

li

Poslano:
17. 08. 2015 ob 07:50

Tu res teče reka.. a si jo zajela v posodo Pesmi. V tej kupi se tudi sama najdem.


lp  li

Zastavica

levcek

Poslano:
17. 08. 2015 ob 09:44

Uf, Kreslin zelooo lepo napisano, kar brala bi jo in brala, tako lepa, tako življenska,

da se lahko kar vsedem vanj in me pelje

lp, Mateja

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
19. 08. 2015 ob 08:54

Pesem, ki preplavi z bolečino - iskanje, ki je nemara najbolj trajno in nikoli dokončno, iskanje sebe in vsi prelomi in spoznanja v duši, ki se zdi, pahnejo p. s. vedno na začetek, ki je vsakič za odtenek grenkejši ... pesmi ustreza tudi čvrsta rima in  melodija, ki poudarja neprekinjeno notranje vihranje, čestitke,

Ana

Zastavica

branka

Poslano:
20. 08. 2015 ob 08:36

Odlično, polepšala si mi jutro. Hvala.

lp, branka

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 17. 08. 2015 ob 02:47
  • Prebrano 1075 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 602.4
  • Število ocen: 17

Zastavica