Prelepa noč nad nama ždi,
v zvezde vtisnjen je dotik,
le ta, ki večnosti mudi prekratek čas,
prekratek čas, ki nama v srcu obvisi.

Ne morem reči, da je čas,
prekratka je tišina ta trenutka,
trenutka, ki od vsega še najrajši,
utapljal bi ob tebi dragi.

Meglice padle so na hladna tla,
kot padel je med nama zid zastora,
a vetrič rahel jih v nebo je dvignil,
na krilih sreče naju vzdignil.

Vzdignil, jaz pa končno sem vdihnil,
ponovno spet umirjeno zadihal,
zazrl v tvoje se oči, dotaknil tvojih se dlani,
začutil src sem naju skupno pesem biti,
popil iz ustnic vso ljubezen…

Trenutek naju pa ostal je…

Daljno večen

petercemazar