Množinski jaz nas v tej pesmi prestavlja v prihodnost, v neki utopični čas, ki ga avtorica poimenuje z imenom letnega časa. Takrat nam bo lepo ... ob nadaljnjem branju seveda spoznamo, da gre za takšno jesen, kot jo vsi poznamo, da ne gre za utopično idealiziranje; stvari, kot so, avtorica predrugači z liričnimi opisi, in običajnim, banalnim opravilom, kot je pobiranje jabolk, doda mistično, obredno razsežnost  (»S tal bi pobirali vegasto listje/in se čudili njegovi širni lepoti.«)

S spretno prestavitvijo v hrepenenje množinskega jaza, v prihodnost, pesem osvetli tisto, kar imenujemo »vsakdanje«, z novega zornega kota. Kako gledamo na svet – smo naveličani stvari, ki nas obdajajo? Znamo še gledati in doživljati, kot da gledamo in doživljamo prvič? Bomo »jeseni« spet hrepeneče pričakovali »zimo«, ne da bi se v polnosti zavedali časa, v katerem živimo?

Jesenska je tudi prefinjena kritika sodobnega človeka, ki na letne časa ne gleda kot na zbir posebnosti in enkratne lepote, ampak jih dojema (z vremenskimi pojavi, ki jih prinašajo, s snegom, dežjem in vročino ...) le kot ogrožanje lastnega udobja.

Pesem, ki s spretnim »trikom« prisili bralca v drug pogled. 

lp

Franci

Čestitam, Gospodična! :-)

Lp, Sašo

Všeč mi je. Čestitke za podčrtanko.

Lp A

Jesenska pripoved s kristalno sliko. Se je bilo lepo sprehoditi po potkah.

lp, ajda

Franci, hvala za to prijetno presenečenje. Vsekakor, jesen je za vogalom, do takrat pa bo treba uživati poletje - da ne bomo potem tožili.
Zelo me je razveselilo. :)) 

Sašo, Andrejka in ajda: hvala, me veseli, da vam je všeč. Pravi sončki ste (pa ne takšni, ki nas kuhajo v sopari). :)) 

Vsem vse dobro, 
Gospodična