Lammas
Vstopim v štiri sobe lastnega prepričanja
v času, ko modra Luna še vedno vztraja
na robu moje postelje.
Koliko zatikajočih se vrat in
koliko prahu na stenah prekatov iz
katerih se steka bela kri!
Kako naj se ljubim, tako anemično,
porisano z rdečimi nasmehi?
V vsaki sobi prižigam sveče;
ponavljam molitev:
Draga zvezda Jutranjica,
Prinašalka luči,
prosim vnesi v moje sobe
kančke tvoje moči, ko bodo
pogorele vse sveče, naj v
modrini Lune (in jo)
prepoznam, tisto sebe, ki tava
v temi.
Hvala.
Še vedno čakam v
(vselaj in nikoli) zadnji sobi
lačna samo objema in po običaju
Lammasa darujem modri Luni
košček kruha.
pogorele vse sveče, naj v modrini Lune
prepoznam tisto sebe, ki tava v temi.
se pridružujem
lp Lidija
branka, kako domiselno in lepo si prepletla misli s praznikom;
vse dobro ti želim, koni
Hvala Lidija, pozdravljena mi bodi in uživaj poletje.
Hvala koni, enake želje nazaj.
Branka
Pesem je polna iskanja in luči, tole bi lahko malce drugače prekrojila:
Kako naj ljubim to anemično mene
rdeče risanih nasmehov?
(Kako naj naj ljubim anemično sebe, porisano z rdečimi nasmehi? ali Kako naj se ljubim, tako anemično, porisano z rdečimi nasmehi?)
Lp, Ana
Ana draga, a veš, da sem prvotno imela napisano z rdeče narisanimi nasmehi, in potem ne vem kaj mi je bilo, da sem šla popravljati. Hvala za nasvet, seveda bom popravila.
lp Branka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 11. 08. 2015 ob 08:01
- Prebrano 883 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 364.8