Neznatno sonce mi brli na čelu

v temninah ždim srhljivih oceana

groteskna kreatura razbrazdana

vsak up dočaka smrt v prosojnem  žrelu.

Galej razbitih jaz poznam skrivnosti

mornarjev pesem zadnjo in molitev

zakladov težo  -  gusarskih daritev

poslednjih ur drget, srca bridkosti.

Nebo je svetlo, vem, tu nad gladino,

galeb ga sinji lahno preletava,

ne ve zame, za črno globočino.

Že dolgo misel spi, puščobna plava,

pomladne sanje zlite so z davnino,

v trenutku biser ždi - rešitev prava!

petja