Ob preletu lastovk,

le nežno tvorijo senco

v smiselnem vzorcu

nad mojo glavo,

preletavajo svetlobo,

ki pojenja ter zakriva pogled

na neskončnost.

Drevesa, ki so tu,

da sem jih lahko

le bežno uzrla.

Kakšna mogočnost,

ki se dviga in zliva

v biserovino na nebu.

Zdi se, da je vse eno.

Ko se vrnem

se srce zapre.

Zavozlano od spominov,

ki se zvrščajo ter prepletajo

v skupek drobnih gub.

Odvrženo v središče oceana.

barbara gale