Zadušljiva praznina
in na novo iztisnjen dan,
ožet med nakodrane misli.

Sloniva poslednjič
med odmevi tišine,
med kriki brezbarvnih ptic.

Objemava zadržanost,
slačiva strahove.

Kapljajo med strune,
med presledke strganih pesmi,
zametki prečrtanih juter.
Med najinim molčanjem
jih je klicala usoda.

Povijava se v moker žamet,
ki lepljivo seda na ramena.

Stiskava korake zvezane s členki.
Prerisali so najin prvi
v zadnji ples.

Zvok motorja me pospremi
do življenja
za obzorjem.

Še enkrat me z vsem,
kar ne izrečeš,
poiščeš za črto.

A oči so pozabile zaigrati srečo.

lorellia