Ne vem kaj bi dala

da bi se v tej brezglasni noči

ko mesec krotko dremlje

lahko 

s sencami povlekla

skozi blede zavese

in se ti nežno kot mati

dotaknila orošenega čela

medtem ko spiš

medtem ko sanjaš neke težke 

nenavadne sanje

o pticah

o jabolkih

o nekih daljnih svetovih

da te pomirim ko zastokaš

ujet v bolečini ali žalosti

te pokrijem ko se zviješ v krču

in obrneš na drugo stran

morda bežeč celo pred samim seboj

in te gledam

naposled mirnega

spečega

z nasmehom na obrazu

ko morda

sanjaš o meni.

Marko Skok - Mezopotamsky