prazni pristizaše vali otvaraše
vodene oči glasom: kamo je
otišla otilija?
davno smo je prestali tražiti
naše drugarstvo je magma
okamina školjke u hûku mora
ne zovemo je više
i ptice svakoga ljeta
u šavovima podneva šute
ne gledamo na travna polja
iz kojih njezina slika
izrasta u bljedilo moga lica
ne zove je više more
okom vodenim okom modrim
tek priviđenja se uhom naslanjaju
na jučer na sutra na davno
prazni pristižu vali
u osami vremena učim
abecedu teorije o metafizici
kako meridijanima srca
umivati joj obraze od kamena
i pjesmu joj urezivati u hridi
Kad stihovi miluju dušu...čestitke dragi prijatelju na ovoj melem-poemi !
lp s mora,
Duško
Lijepo je i značajno pročitati tvoje dojmove, dragi Duško. Hvala Ti.
lp s kontinenta,
mirko
Poslano:
01. 08. 2015 ob 12:27
Spremenjeno:
26. 09. 2015 ob 11:25
Mirko, tudi moje čestitke za pesem, ki me je očarala. Tu pa moj poskus prevoda:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/107656/otilija
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/97250/poskusi_prevodov_pesmi_mirka_popovica/1#komentar156032
Lp, Marko
Pesem, ki z besedami pljuska kot z valovi, všeč mi je ta podoba beline kamna, ki prehaja v obraz p. s. z obraza Otilije. Pesem o izgubi in hrepenenju, ki je tako mogočno, da se vrezuje v kamen. Čestitke,
Ana
Zahvaljujem se za podčrtanko. I čast mi je i radost vaš doživljaj moje pjesme:)
lp,
mirko
Hvala lijepa, Marko. Ugodan dan i lp,
Mirko
Mirko, ni zakaj : )
Tudi tebi želim prijeten preostanek dneva!
Ave iz Emone, Marcus : )
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!