Vpliv mesa na človeško dostojnost

je precej velik; piščančja bedrca,

perutničke, svinjske glave in polno tistih

nedefiniranih kosov trpkega poželenja.

Leta dobrikanja rodijo zgolj novo

dobrikanje, izgublja pa se pristna

telesna krvoločnost (brez osladnih

besed ali jeklene kletke iz sline

moralno-etičnega aparata). Pravijo,

da je to essentia magna, izvorni

bit človeške dediščine. A kako vendar?

Zgodovinski učbeniki pod ovitkom

skrivajo opombe – na obrobje potisnjene

živalske sence, ki lahko vehementno

kapitulirajo kulturno prerokbo.

In potem imamo še razne sinove,

bogove, device in orkester pijavk;

je morebiti potrebno iskati resnico

v razumevanju nagona, gona, na-gona?

Črke na papirusu niso nič več kot

zgolj in le č-r-k-e. Stisnjena pest

besednega zaklada je brutalna,

a njene kosti ovijajo kite vesolja –

domišljije. Bela podlaga prenese vse.

In zdaj? Pravkar sem na malici;

na nepopisanem svetlečem krožniku

pred mano pa meso – bedrca in perutničke.

Aleš Jelenko