odžejam se

v pogledu divjega jezera

dan kopni

med debli vitkih brez

spletam

pramene trav

v krhke kite

kot kozorog

neutrudno

s konico palcev

grem navpik

zatikam se v okleške naplavin

preskočim čez grižljaj obljub

saj mi morda nekoč uspe

z druge smeri skalovja

stopiti na koničast vrh

ko prečkam presečišče v rebri

čez okamenele odrgnine

sem ščip molčečega nemira

nad škrbastim grebenom prizemljitve

sem le orlič v goli steni

dama