Še kar slediva besedam

gručam črk

ki naju vežejo

kot so nekoč dlani

a ni topline v njih

ne takšne

kot jo premore

en sam pogled v oči

in motna je že slika

tvojega nasmeha

zagrinja ga čas

ki kot lenobna reka

odteka in jemlje

kar bi lahko bilo

pa se tolažim

s potovanji

v čas ko sva bila

po nemalo poteh

ki sva jih pustila za seboj

kakorkoli lažje je

ko se odpravim tam nazaj

takrat je znosnejši

ta polžji čas.

igor žuravlev