*
Še kar slediva besedam
gručam črk
ki naju vežejo
kot so nekoč dlani
a ni topline v njih
ne takšne
kot jo premore
en sam pogled v oči
in motna je že slika
tvojega nasmeha
zagrinja ga čas
ki kot lenobna reka
odteka in jemlje
kar bi lahko bilo
pa se tolažim
s potovanji
v čas ko sva bila
po nemalo poteh
ki sva jih pustila za seboj
kakorkoli lažje je
ko se odpravim tam nazaj
takrat je znosnejši
ta polžji čas.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
- 29. 07. 2015 ob 10:16
- Prebrano 597 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 218.1
- Število ocen: 11
