so jutra

ko tudi brez tebe žari v oknu barva vrtnice

ker del mene ve

da daljna in neznana mesta

v tvojih utripih niso substrat

ne brodolom ne polom

a vendar

v jutrih brez tebe sklepam dlani

in si želim da se še ne bi zdanilo ker le noč

lahko naselim z iskricami tvojih oči

ki so jokale nad zablodami

lažmi in hudobijami

in še enkrat zaprosim da ne vprašaš

zakaj je mesečeva lepota

oddaljena in neslišna

premolči to "bolezen"

odlepi jo z obzorja življenjepisa

čigar reke ne bodo nikoli

razdejale tvojih korenin

in vetrovi ne listja 

samo z umirjenim ozvezdjem

se lažje širi resnico

po vseh tirnicah življenja

da se krhka človeška pleča

ne bodo nikoli osvobodila

bremena upanja

(globoko spečega

pod svetilniki

in potmi sveta

okamnelimi v mrazu)

Marko Skok - Mezopotamsky