To ni pesem

je le majhno zaklonišče pod blazino.

Brez vode so kapljice.

Lahko te prerišem kot moker akvarel. 

Flamenco, farucca. 

Lahko ti narišem na kožo majhno žgolečo ptico,

izbrišem tisto spremenljivost želje,

na žalost prilepljen nasmešek osamljenega planeta.

Otrok pleza po molčeči steni,

med sencami imen se pokliče z ljubkovalnico.

Ničesar ne morem obljubiti sreči.

Ne sebe sebi.

Improvizacija molka.

Sinkopa sekund.

Pod kožo mi hodijo mravlje,

stara dvorišča polna razcvetelih vrtnic,

knjige s kazali iz tvojih oči.

Trnje začudenja, razmetanost mesečine.

Otrok ves dan išče izgovorjeno.

Sredi mahu majhna posteljica iz molčanja.

V julijski pripeki

čas od sinoči v času sredi jutra.

Za celjenje ne potrebujem pečata besed.

Le tvojo prisotnost,

zdravilnost medu v poljubu.

ob potoku - Majda Kočar