Ah, kako lepo prepeva sv. Hieronim!

Kot da v grlu žuborijo mu studenci.

Z ljubeznijo vsevišnjo je še nas napojil,

Ki smo uboge grešne duše, zaslepljenci.

Ondan se sam vsevišnji

ustavi v gori višnji

v krčmi pri gnili višnji,

mu zadiši po višnji,

pa de: krčmar, en višnjevec!

odvrne mu krčmar, bom prec,

gospod, samo ponj stopim v klet.

le brž, od žeje čem umret,

in res kot mignil bi liker

pred njim se višnjev zaiskri,

kozarček zvrne, že ga ni,

in niso videli nikjer

boga od dneva tistega 

na svetu tem nikoli več,

odtlej ga ni bilo nazaj,

kot polža višnjegorskega,

ki zginil je že bogve kdaj

in ni 

Matej Krevs