Včeraj si spet prišla.

Menda preverit, če je v tem dvoru

kakšna boljša harfa.

Nežnejša do tvojih občutljivih rok.

Pohodit nova tla.

Če lahko plešeš na njih, ne da bi si ranila podplate.     

Potem sva se odtajala. Razlila sva se.

In izhlapela. V breztežnost.

Na koncu si naju elegantno spet zamrznila. 

Mnda zunaj ne preživiš, če nisi trd.

Ti pa se ne moreš kar naprej odtajat. 

In letet. In sanjat.

Se ne spodobi. 

Nisva več v peskovniku.   

Veš kaj? Nikoli ne boš zares odšla.

Ne moreš. Nočeš.

Pregloboko sva stopila v prostor

brez metafor.

Preveč sva videla zlaganosti 

v razlogih, 

podedovanih iz prevaranega spomina.   

Nikoli ne boš odšla.

Ker dobro veš, da je v enem samem

najinem prepletenem pogledu 

več resnice, 

kot si jo kadar koli videla

na drugi strani teh zidov.

Kristian Koželj