Odblesk Lune na gladini tvojih oči.

Pozabljene strasti, natočene iz nekih

zaprašenih sodov, razlite

preko posušenih dni.

Pijeva jih. Vsrkavava njihov vonj.

Potapljava se v njih.

Do kolen.

Do pasu.

Do ramen.

Voda je hladna. V njej je tvoja koža

še bolj vroča. Še mehkejša.

Takšna, kot se je spominjam.

Takšna, kot je bila takrat.

V nekem drugem času.

V svetu drugih pravil.

Najinih pravil.

V soju Lune je obris greha

malo manj razločen.

Malo manj boleč.

Potopiva se še enkrat.

Še globlje.

Še dlje.

Preden vzide Sonce

in bodo dejanja dobila sence.

Morda uspeva sprati s sebe oči sveta,

nepremično uprte v naju.

Ali pa vsaj za trenutek utopiva vest.

Nina Pečar