Ko sedi ob meni,
sem pozorna kot antena.
Njegov komolec.
Njegov hrbet in ramena.
Znamenja na rokah
in lasje, ki mu štrlijo -
vsega se zavedam,
vseh stvari, ki se mi zdijo.

Ko se smeje mojim šalam,
bi najraje ga objela.
Ta usta v nasmehu
željno v svoja bi zajela.
Kar mi odgovoril bo,
takoj bom pozabila.
Ampak rada ga poslušam.
Rada bi se dotaknila.

Ko obmolkne in me gleda,
jaz v mislih ga poljubim.
Kot da gleda res zgolj mene,
čeprav jaz se ne posvečam drugim.
Pogled pa ta, ki traja,
ki vanj večno bi strmela,
razpihuje v meni željo ...
da bi ga le lahko imela.

Ethel, piratova hči