Opazujem odsev v srebrni žlički, 

s katero mešaš kavo belo, 

ko z nje oblizneš peno.

Skodelo z obema rokama primeš

in jo dvigneš, pa nikdar ne piješ,

ker srečaš moj pogled.

Hitiš govoriti  -  milo  -

 o cvetu orhideje na torti, 

 o siru v Bohinju, 

o potresu v Skopju, 

o vsem, ker je vse ostalo, 

nič se ni razbilo, 

ker svet je neuničljiv, 

le prej eni, zdaj drugi

mislimo isti cilj -

biti globoko in visoko.

jaz