bilo ji je tako lepo med skalami,
sonce je peklo
in celilo vsako brazgotino oragana
skritega za centimetri in centimetri tolče,
ki si jo je nadela,
da bi se skrila,
ogradila in zaprla.

rekal je: zaupam samo soncu.
ono me greje,
ono me ljubi,
ono me čuva.

s pogledom na dolino je štela ure do levitve,
ko bo slekla
pretesno kožo in si nadela novo.
levitev je včasih končala hitro, včaih se je zavleka,
bila je
mučna, grozna,
a potrebna in dobrodošla.

zvita na skali
je rekla: ljubim samo nebo
ono je brezmejno,
ono je čisto,
ono je svobodno.

niti krepke noge pohodnikov je niso zmotile,
čeprav si je včasih želela,
svoje zobe zapičiti v njihovo meso
in okusiti strup,
ki je odtekal iz njihovih src.

pa je rekla:
to je nepotrebno,
to je nepomebno.
zastrupili se bodo sami.

ankavid