Približuje se trenutek odhoda.

Del mene omahuje, drugi del se veseli neznane izkušnje.

Testiram svoje živce.

Predse postavim roko in preverim svojo dlan.

Ne trese se kakor ponavadi.

To pomeni, da sem pripravljen.

Na zunaj miren, na znotraj prav tako.

Sedem na tla kakor mi je bilo naročeno.

Miren sem, a strah me je.

Vem samo, da bo bolelo, in to zelo.

Bolečina, ki je še nisem nikoli izkusil, a po tej tudi ne bom več nobene občutil.

Zadnja postaja.

Čakam, da odbije še poslednja minuta.

Živci napeto pričakujejo trenutek.

Telo se zvije od srhljivega navdušenja.

In nato ...

... se nič ne zgodi.

Samo še en dan,
samo še en trenutek,
še kar sem tu.

In sem razočaran.

Kakšen dolgčas ...

naprimerjanez