Sprememba ne bi smela biti velika, niti
se ne bi smel ob večerih brati Cankar. Nina.
Helena. Izmečki Adamovih reber, ki vzdihujejo.
Slabo mi jo ob omembi lastne eksistence
in tam zelo globoko nekaj požira … mrtve
rokave. Slabo mi je, ko se vidim smejati. Hihitati.
Krohotati. Nina. Helena. Dolgi blont lasje
in lasulja. Maskara, ki ne prepušča solz,
tudi potim se ne. Sedim in sem bela. Sedim
in sem bleda. Slabo mi je od tvoje tišine. Korenin,
ki so izkoreninile mojo oddaljenost. Ali sploh veš,
kako lepo je opazovati in ne biti del ničesar?
Se smejati. Hihitati. Nina. Helena. Veronika. Deseniška.
Padlica. Upadlica. Izjalovljena mladenka kretenov.
Sprememba pa ne sme biti prehitra. Počasi
mora uničiti človeštvo. Da bomo lahko spali …
Nina. Helena. Veronika. Špela. Klara in Matilda.
Hm, niti se bi smel (ali se ne bi smel)? Jedka pesem bledoličnih anemičnih junakinj, ki morajo sedeti pri miru ...
Lp, Ana
Pa res ... mi je ušel ne :)
Trpka, kot je trpko branje (slovenskih) ženskih likov v (moških) romanih, črticah, še posebej Cankarjevih. Kjer sta bledičnost, zloraba, žrtvovanje v materinstvu in smrt najvrjetnejše usode žensk ... pesem, ki se skupaj z izgovorjalko otepa temačne določenosti, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!