Stala mater dolorosa

je na črnem odru tiho,

zraven križa je ihtela,

sin na njem je visel mirno.

Sedem žalosti zadelo

je to blaženo devico,

sedemkrat v življenju lica

ji gorje je orosilo.

Prvič ji srce potrlo

starčevo je naznanilo,

da ji dušo bo presunil

meč z najostrejšo konico.

Drugič plakala na begu

je v egiptovsko dolino,

ko sta z možem šla v izgnanstvo,

da rešila bi mesijo.

Tretjič se jokala mati

Božja je neutolažljivo,

ko je sina izgubila

v templju, ko je bil še sinko.

Meč četrti jo prebode,

kadar vidi bolečino,

ki trpi jo Jezus Kristus,

ko gre s križem svojim mimo.

Petič jo gorje vesoljno

je zadelo še bolj živo:

videla ga je umreti,

ko je sonce počrnilo.

Šestič zopet se ji v prsih

dokaj milo je storilo;

materi vrnili sina

so v naročje presunljivo.

Sedmi meč jo zdaj še čaka,

sedma žalost za Marijo,

ko pokopljejo ga v jamo

in zaprejo s skalo sivo,

sedmi meč prebodel njeno

bo srce potrpežljivo.

Matej Krevs