Stara Kavšíca je babica moja bila –
Klen um in značaj in beseda, ki nekaj velja –
Kvantánja in marenj nikoli razširjala ni,
Zato spoštovanje uživala je med ljudmi.
A s Korlom, priložnostnim delavcem, se je večkrát
Sporekla, ker bil je za njeno zavest prekosmat;
Je verna bila, a Bogá se ta človek ni bal:
Še na kvatrni petek bi pôsta ne bil spoštoval.
»Špeha mi dajte, kaj mastnega,« Korl ji poreče,
A ona blasfémično prošnjo mu gladko odreče:
»Če jed ne velja ti, pa pojdi!« In Korl je odšel,
Na drugih kmetijah se vdinjal, po svoje živel.
Mineva spet čas. Neko jutro pa babica dé:
»Danes pa Kóri je šel.« In še to nam pove:
»Prišel oprostit se mi je in mi rôko podal,
In sva se pobotala. Nič mi ni dolžen ostal.«
Po zajtrku vsak se za svojim je delom ozrl,
Ob desetih pa pošta prišla je – da Kóri je umrl …
* Pobotat se je prišel
marnje - govorice
blasfemična - bogoskrunska
Aleksandra Kocmut - Kerstin