Kamen spotike se je zvalil

navzdol; okrogla, trda skulptura,

ob kateri se naježijo kocine.

Z vsakim metrom je večji,

hitrejši, pridobiva na besedi

in tepta lesene klopi pod sabo.

Naravni pojav, katerega zvok

ni enostavno določiti; porast

udarcev po bobnih, pa violine,

klavir, citre in na koncu

utrip srca, ki sporoča,

da se je nekaj vendarle

zgodilo. Spominja na sneg,

mivko, na vse reči, ki se

v roki večajo, na tla pa

postavljajo ovire. Kamen.

Aleš Jelenko