kje so izgubljeni tisti asi
naseljeni v rokavih
tvojih dolgih misli
kje kovanec
pričaran izza ušesa
mehke robove magije
objedajo ostri zobje strahu
slikarja poglotnih črnih lukenj
s podobami
dni polnih naju v jutrih
prvih poljubov dneva
zakrpam predstavo
narišem nove karte
pokažem ti hrbtišča
čakam
ali boš našel srčno damo
skoraj slep
in čisto tiho ti namignem
da sva še na odru
moj cilinder ima dvojno dno
le tvojemu zajcu
so pristrižena ušesa
vse bliže mu je moja
vztrajna dlan
Ja, pa res , za vztrajnost :)
Hvala, Li
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!