Postal sem odvisen
od najinih pogovorov,
ki pa niso zmeraj zabavni
ali zanimivi,
včasih so prav dolgočasni,
in takrat bi najraje
prižgan cigaret ugasnil na svojem jeziku,
samo da mi ne bi bilo treba izreči
več nobene besede,
zvleči bi me morala na urgenco,
tako bi se vsaj nekaj dogajalo;
in potem me, medtem,
ko ne morem govoriti,
zamoriš,
da delam preveč odstavkov,
no, prav,
tale bo torej zate,
brez paragrafov,
samo zid teksta,
da bova imela o čem za diskutirati,
ko se vrneva iz bolnice,
ampak potem me zadane,
da si najbolj neumen človek
kar sem jih kdaj spoznal,
obenem pa se nate zanašam kot na drogo,
čeprav mi ne prinašaš nič drugega,
kot slabost, živčnost, drisko,
znižan libido, šibko erekcijo,
vse tisto za kar moški upa,
da mu pri ženski ne bo treba prenašati,
ampak kljub vsemu te ljubim,
tako zelo,
da bi te najraje zadavil,
ker me spravljaš ob pamet,
in če moram slišati še eno besedo
o tvojem dolgočasnem dnevu,
si bom ob ušesa pritisnil likalnik,
da mi skuri vse končiče,
saj te enostavno
ne morem več poslušati;
predvidim vsak tvoj odgovor,
poznam že vsako tvojo šalo,
vem kaj boš rekla
še preden boš to izrekla,
naštudiran imam vsak tvoj gib,
in tudi tvoji prdci nimajo
več tiste čarobne, mladostniške arome;
kljub temu te ljubim,
in me veseli,
da bova umrla skupaj,
ker si moj katran in nikotin,
in kakšna je sploh še lepša smrt,
kot od tistega,
ki te počasi,
prav smrdljivo,
kakor tvoji prdci,

ubija,
kljub tvoji neumnosti,
te ljubim,
in zdaj jih bom poslušal,
ker je premalo odstavkov,
preveč vejic,
premalo pik,
nič romantike,
ne dovolj o pogovorih,
pa te vseeno ljubim
in naj ti bo,
sem pripravljen umreti s teboj.

naprimerjanez