venci, sveče, kadilo, zavese

prigrizki in vino

gospod Eliot, zakaj mi kradeš bolečino

kristalni kozarec se razpolovi in v sinjem pogledu 

se Giselle nagne v levo

skozi umazano šipo opazuje zdravilca, ki še vedno utripa

in obdeluje gredice v zimskem vrtu

če že moraš oditi, pojdi

in pusti me pri miru

zapahni vrata, raztrgaj predpražnik in ugasni svetilko

izjokala sem veke in oči so olesenele

preveč je vzdihljajev, ki bi jih čas predkal v spomine

povej mi, gospod Eliot, sem sama

zakaj sem sama

kdo in kje je sam in kam vodi votla cesta

kako naj te objamem, če sem tu le jaz

in prsti, ki pesnijo želje po tvojem verzu

želim si svojih solz nazaj

vrni jih v jutranjem svitu

ko ribe še spijo

in sonce se obrne na satenasti blazini

sheeba