Nov dan se naslanja na čelo,

jutro sprašuje po hladnem izviru mojih ust,

dekleta kapljajo in nežno prijemajo za kljuke,

nov dan se naslanja na čelo.

Leonard Cohen prebira strune,

s prebledelih cvetov Afrodit padajo žužki

opiti od kapelj rose, nenavajeni Sonca,

Leonard Cohen prebira strune.

Ne ravno temni oblaki legajo na nebo,

s težko pestjo butajo na vrata

iščejo obrise v napačni strani kukala,

ne ravno temni oblaki legajo na nebo.

Srne prebirajo zelena stebla koruze,

v slogu Steva McQueena grešijo pijane luči,

padala padajo,

srne prebirajo zelena stebla koruze.

Nov dan se naslanja na čelo,

lekadol buta v prazno,

to jutro bo moralo počakati

reče z dekliško dlanjo postlan kavč.

To jutro bo moralo počakati.

Jan Perko