Premikam se

vzporedno z drugimi

v ribogojnici

nad mano polno živih lusk

enako spodaj in iz strani.

Ne določam več svoje smeri,

ne morem, preveč sem vpeta

v veliko gnečo gojenih rib.

Tudi mene hranijo,

da nekoč, ko nekdo pokaže s prstom

pristanem na velikem krožniku,

mrtva in vsa hrustljava

me bodo grizle tuje ustnice,

da si napolnejo želodec.

Vsa sem obkoljena

s sivino, ki se premika,

vsi se obračamo

v isto smer.

Dokler nekdo ne pokaže

na nekoga od nas s prstom

in mreža ne zajame

dokler škrge ne nehajo dihat.

Pridem na vrsto

in se še parkrat obrnem,

na pomoč mi pride skrbnik,

me po ribarsko pretepe,

da izdihnem in obmirujem.

Potem mi odstranijo luske,

ker kože več ne bom potrebovala.

In nož me kolje na polovico,

glavo mi odrežejo

in rep tudi.

Trup mi grizejo,

me hvalijo mrtvo

in obljubljajo,

da pridejo znova

po novo žrtev,

da pristane na krožniku.

Pes čaka ob mizi,

da mi raztrga še tisti kos,

ki ga je lastnik pustil celega.

Tako je, kadar te gojijo za smrt.

Ni prostora za življenje.

ni časa za načrte, ne za lastno smer.

Duša umira,

od telesa so ostale samo še kosti.

IŽ-lev