Odprtanja
nekega dne se končno povsem zravnaš
in naveličano postaneš
precej dlje kot kdajkoli dotlej
da si za trenutek odprtaš hromečo strugo reke
ter pritiskajočo težo poletne trave
in čisto nazadnje še svetovje
ki ga skoraj celo življenje
tihotapiš namesto brazgotinaste kože
včasih pa tudi kar namesto sebe
saj ga skozi podrhtav vek
nikoli čisto zares
ne ugledaš
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
- 22. 06. 2015 ob 10:47
- Prebrano 887 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 398.55
- Število ocen: 10
