Lučke
z regratovih lučk
odnaša puhaste pahljače
razpihane sanje
sedajo na njih
nekje se spet zasejejo
zrastejo v nov cvet
ki vabi v iskanja za nov šopek
da se iz njih splete venec
morda le prstan za obet
ostanek zvoka črnih tipk
greni še belo mleko v krvi
spet se preigrava
sanjarjenje
le nekaj tonov manjka
O, kako je pa to pomirjujoče in lepo; tisti puhec regratovih lučk se mi zdi, da mi vedno mehko sede na misli, ki lebde v toku spominov... :-)
Lp, Sašo
Je res, dragi Sašo :)
Je pa tudi res, da je v vsaki novi lučki košček grenkobe od prejšnje.
Tako nosimo vsak svoje izkušnje s seboj.
Lp, Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 20. 06. 2015 ob 11:24
- Prebrano 696 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 553
- Število ocen: 16