Uka željne nas strpajo v šole,
ukradejo čas, skorumpirajo otroško inovativnost,
zavirajo svobodomiselnost,
potisnejo na rob blaznosti in
nato zaprejo vrata norišnic.

Rojeni smo poduhovljena divjad, a vcepijo nam pravila bontona,
potisnejo v roke knjige, ker se v njih bojda najde modrost,
ter ukanijo, da se že od zgodnjih dni ženemo za neulovljivim.

Premamijo nas s sanjami, ki sprva niso naše, a to z leti postanejo. Zmedejo nas s pojmi in definicijami, dokler na koncu ne postaneš dovolj neumen, da rečeš: »ja, to sem zares jaz.«

Zlažejo se nam s citati in puhlicami o tem kaj naj bi življenje bilo. Na pladnju nam servirajo raznorazne opcije, a ne pustijo dovolj premora, da bi se temeljito popraskal po glavi preden sprejmeš odločitev. V vseh njihovih ustanovah, neprofitnih ali privatnih, je praskanje strogo prepovedano.

Razmišljanje s svojo glavo postane nevarno početje. Brati moraš njihovo čtivo, govoriti njihov jezik, in kljub temu od časa do časa dobiš brco v trebuh brez razloga.

Prikrojijo proces odraščanja, da bolje sovpada z njihovo podobo zrelosti.

Ko dosežejo obdobje 30-ih, pozabijo kako je, če imaš dušo. Kljub temu o njej govorijo, pišejo ali berejo. Ne zavedajo pa se, da njihove misli niso več čiste in tudi duše, o katerih tako radi tolmačijo, niso le domena razuma ali intelekta, temveč tudi srca in strasti.

Poveličujejo laži, zato ker je resnica preveč brutalno enostavna, da bi jo bilo vredno pridigati, sploh pa ne neposredno, ampak vedno v lepo zgrajenih ugankah.

Poetična kontinuiteta postane linearna in stopiti izven okvirjev poznanega ter preverjenega terja pogum (srce in dušo), (in veliko praskanja po glavi).

Tišina dobi negativen prizvok in postane sinonim za dolgočasnost. Spet zato, ker jih je strah, da bi se med fazo molka kdo popraskal kjer se praskati ne sme.

Smo ujetniki pod umišljeno pretvezo visoko letečih orlov, in ker so kletke tako udobno opremljene, jih ne želimo zapustiti (intelekt prevladuje nad srcem).

V upanju na boljše čase se zagrizeno posvetimo delu (da predrugačimo svoj položaj), ustvarjanju družine (da si zakompliciramo svoj položaj), učenju (da bi imeli znanje o svojem položaju), zabavi in alkoholu ali drogam (da pozabimo na svoj položaj), samo-destruktivnim metodam (ker se zavedamo svojega položaja).

Napisano bodo označili za prozo, ker pozabljajo, da poezija nima ustaljene forme, ampak se kvečjemu začuti v kosteh (intelekt prevladuje nad srcem).

Civilizacija je past ustvarjena izpod rok človeka, da se lahko kot celota predstavlja kot najuspešnejši, najbrihtnejši, najnaprednejši plenilec v naravi.

Civilizacija je taktirka večine in diha kot organizem, se razvija in je del evolucije.

Civilizacija je obsojena na propad in naša je, proti nekaterim že umrlim, razmeroma mlada.

Civilizacije nikoli ne izuči. Je arogantna in rada se postavlja s svojimi dosežki.

Civilizacija izgine nenadoma in brez sledu.

Naša civilizacija je zgrajena na podatkovnih bazah strežnikov. Naša zgodovina se piše na internetu in računalnikih. Naša civilizacija se zanaša na elektriko.

Civilizacije izginejo nenadoma in brez sledu.

Naša civilizacija je zrasla zaskrbljujoče hitro. Zakon vesolja je, da ima vsaka silna reakcija, prav tako močno reakcijo. Zakon gravitacije je, da kar gre gor, mora iti dol. Zakon ekonomije je depresija in valovanje grafov iz najvišje v najnižjo točko. Zakon narave je ravnovesje.

Naša civilizacija spoštuje le zakone prava (intelekt prevladuje nad srcem). Naša civilizacija ne spoštuje zakonov narave. Naša civilizacija ravnovesje ruši.

Naša civilizacija je pozabila, da se zgodovina ponavlja (izginili bomo nenadoma in brez sledu).

Naša civilizacija pozablja, da se naša zgodovina beleži na svetovnih strežnikih. Pozablja tudi kako fragilna je mreža podatkov na teh strežnikih. Pozablja, da ko se strežnik enkrat sesuje – podatkov ni več.

Če ni podatkov o civilizaciji, prav tako lahko ne bi obstajali.

Vse to pa poraja en velik problem.

Zaradi preveč praskanja po glavi sem pozabil tisto osnovno: tišino (ker norišnice so zaprte).

Hvala, civilizacija, da si mi odprla oči.

Intelekt prevlada nad srcem.

Nobene apokalipse.

Varni smo.

(Končno molk.)

*Civilizacija izgine nenadoma in brez sledu.*

naprimerjanez