Roke – prozorne;
dvignem jih kvišku
v znak predaje.

»Ne, nisem dovolj dober.«

Srce – rumeno;
breme odgovornosti
prenesem na tuja pleča.

Besede – past;
iščejo zanko s katero
me dokončno obesijo.

»Iglo v senu potrebujem, za svoj poskočen fiks.«

Priznanje – droga;
politično hrepenim
po novem mandatu.

Iskrenost – napaka;
razgaljam se sadističnim očem
in se puščam bičati.

»Zakaj sploh pišem?«

naprimerjanez