Pa je konec današnje pesmi.

Vsak s svojim pogledom

smo opisovali prehojene korake.

Nekdo je bil bližji nekomu,

drugi predaleč od sosednjega.

Ampak čemu bi se sekiral,

ko Big brother pokaže s prstom nate

ostaneš samo še spomin na eden od dnevov,

ki si ga z mislimi pokopal.

Dobro, večnost je, torej obstaja,

ker smrt je pregrozna

in neskončno žalostna.

Zato bomo večni.

Držali bomo korenine,

jih redno hranili in zalivali,

da bodo lepo rastla

in se z nami veselila.

Novega dne

in nocojšnjih sanj.

Zakaj rože ne sanjajo.

IŽ-lev