samo robovi
samo z robovi
se stikamo
(vse ostalo
je globina
in nad njo višina)
v otroštvu
zaobljene
jih življenje
počasi izbrusi
v nože
da smo potem
vse bolj plahi
v ljubezni
vse bolj nevarni
v bolečini
zato se previdno
srečujemo
krhamo
lomimo
postajamo
vse bolj otopeli
le še v evforiji
predaje
včasih
zanihamo
med globino
in višino
ki se izpodkopani
osipata
preko robov
v prah
iz nas
Za vse, ki mislijo da so izven vseh.
Bravo
poklon :)
H
Vse, kar je bilo že tisočkrat povedano, je na tvoj način izrečeno tako pristno globoko, da odpira spet nova razmišljanja, kaj pa če nas stikajo res samo še robovi.
Krasna pesem, filozofska.
Lp
A
Branka, prisrčna hvala!
:)
Helena, počaščen sem!
:)
Andrejka, res iste poti, malo drugačne oči ...
:)
Hvala vsem!
Lp, Jošt Š.
Otožna lirična pesem z realnimi spoznanji o odraščanju in mejah med nami, čestitke,
Ana
Ana, iskrena hvala!
Lp, Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
- 16. 06. 2015 ob 07:07
- Prebrano 1238 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 986.1
- Število ocen: 34