Na zmenek prišla bom s klobukom na glavi,
spoznal me boš po idealni postavi,
privihano krilce in kratki rokavi,
okoli vratu bo visel medaljon.

In s petami vrtala luknje bom v tlaku,
se zibala v bokih na vsakem koraku,
vonj plaval za mano bo po cvetličnjaku,
oprsje štrlelo bo kakor balkon.

Zamujala taktične tri bom minutke,
prežala na najbolj ugodne trenutke,
zanašala se le na svoje občutke,
dovolj jih imam za en cel leksikon.

Pripravljena zdaj sem na novega tipa,
po letih samote mi žila utripa,
v trebuhu prijetno ščemi me in ščipa,
po žlezah mi teče predzadnji hormon.

In glej ga na pločniku, srajca lanena,
poletna obutev in mehka kolena,
frizura, ki nikdar ni slišala fena,
s pogledom čez ustnice kakor žabon.

Četudi je mutast, mu dam eno šanso,
mogoče prav z njim doživim renesanso,
morda ga izboljšam za kakšno nianso,
da vsaj zraven mene ne bo takšen konj.

Dovolj sem že blizu, da vidim štrlino,
čeprav sem ošvignila le na brzino,
zna biti, da v hlačah ima mojstrovino,
v najslabšem primeru je le telefon.

Tedaj me zagleda, obrne se k meni,
nasmehne široko kot v Cvetju v jeseni,
samo še midvá sva ostala na sceni:
"Pozdravljeno, krasno dekle," reče on.

ficra_zom