rad bi sedel za trenutek

a razglasje čutim

in razcvetje diham

razvejanost vidim

ko hodim po brezhodju

poti mojega doživetja

a nikjer sledi

ni poti do moje reke

hodim hodim po brezpotju

po razgretem kamnu

v brezno razsejano

z mojimi obupi

stopinja ki utira pot

sproti ledeni

v razpletenih sencah

na razpotju ni sledi

tema v kamnitih stenah

pot do dna

gre po razlomljenih sledeh

le pol koraka sem do raja

kjer v reže kamna

skrivajo se solze

tu

stopinja najde svojo pot

četudi raja ne dosežem

ta sled prehodnosti

nekje na robu reke

čaka na polet metulja

v jutru ki ostaja

ironman