Razsvetljen polmrak
Dan razbit v ure se obesi na
ukrivljenost njegove teže,
v večer se z nočjo odene,
z jutrom prikrit na rame leže.
Skozi gosti mrak znojne noči
se zvija izpod teme, ki ga skrije,
pojesti hoče kratke sanje,
kjer se do brezskrbnosti umije.
Pride s svitom, lažnim upom,
v plašču z žepi polnimi skrbi,
če bi nosili le lagodje, bi takrat
bilo kaj več človečnosti, kot je ljudi?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 06. 06. 2015 ob 12:14
- Prebrano 661 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 498.5
- Število ocen: 15
