Nisem smreka,

čeprav včasih zbodem.

Nisem bor

in nimam dolgih bodic.

Nisem rdeči gaber

da bi stali pod menoj

in si ogledovali

barve mojih listov.

Sem le sapa vetra,

kadar me veter požene

se vrtim in nabiram liste

in krožim okoli sebe,

kakor bi plesala valček

brez prekinitve.

Pravijo mi,

da naj razumem,

kadar imam veliko moči.

Naj bom milostna

tudi do bodic

ki včasih pridejo

okoli mojega telesa

in me bodejo,

da komaj diham.

A čemu bi morala

vedno razumeti, čemu.

Saj tudi mene boli,

kadar buta okoli mene

kosilnica, kakor da imam

že toliko let,

da me že počasi tanjšajo,

dokler me popolnoma

ne pokopljejo.

In njihove molitve

ne maram.

Ne rabljeve.

Priznam, da gre hitreje

in da nisem edina,

ki jo obrezujejo okoli debla

dokler še imam kaj nog,

da se  mi korenine držijo zemlje.

Potem padem za večno

in brezdušno me pograbijo,

veselo zakurijo

in vrtijo okoli kolo,

kakor da smo znova bratje.

Ne, ne maram bodic.

Nikoli ne postanejo varni listi,

ki bi dajali uteho.

Gledam v nebo

in pod zemljo

se mi pletejo korenine.

Ne, danes še ne padem.

Ne danes.

Danes je dan obstoja.

IŽ-lev