Spoznala me je po karirasti srajci,
sem brž jo povabil na hamburger z jajci,
a ona je grizkala kot kakšni zajci,
le listič solate, mogoče še manj.

Nato sem jo vprašal, če bi kaj popila,
pa s polnimi usti je sapo lovila.
"No, no," sem ji rekel, "saj ni takšna sila,"
ter nežno na hrbtu potežkal ji dlan.

Zadihala je in izdáhnila "Hvala,"
še nekaj minut sva potem se smejala,
ne vem, kaj si mislil lastnik je lokala,
ker pila je vodo in jaz encijan.

Še zdaj čutim suvanje adrenalina,
ko vrivala se je med naju tišina,
pogovor ne steče, ne najdeš načina,
da stlačil bi floskule pod celofan.

Vseeno uspelo mi led je prebiti,
čeprav zmanjkovalo mi rdeče je niti,
do konca ni zmogla docela prikriti,
da bolj je kmetica in jaz bolj meščan.

Kot veter je žvižgal terenski suzuki,
ko gor sem privijal ga proti Pokljuki:
"Večino med vikendi zmeri sem tuki,
med tednom pa najdeš me bolj po Lublan!"

Vstopila sva, vrgel sem plašč na ogrodje,
kar tam sredi izbe ji nudil ugodje,
ko videla moje je majhno orodje,
le krik nemoči in zbežala je stran!

ficra_zom