Tišina, ki ne utihne, zaletavo buta 

ob stene miselnih hodnikov

in s pogrizenimi nohti praska

po zmedeni fasadi.

Že poznam na pamet vzorec parketa.

Gor in dol,

gor in dol.

Nikoli nihče ne pozvoni, ko si želiš.

Čevlji!

Kje so čevlji z vonjem po

pretečenih kilometrih izgubljenih poti?

Ah, te avanturistične vezalke

z razcefranimi konci,

ki so neubogljivo zrle v luknje,

ne želeč končati v vozlu.

Za vrati se mi

na glas reži tišina.

Bog, kako utišati tišino?

Obrnem se na pravo stran,

zbežim iz miselnih hodnikov in 

končno slišim sebe.

Čevlji z uhojenimi potplati niso vedno

najboljša rešitev.

branka