Koralni greben, dve bleščeči sipini,
z valovi igrajo se sivi delfini,
na dnu oceana pa v strašni globini
že sto let počiva prenéki mornar.
Se ni iz Asirije nikdar več vrnil,
krmar je nesrečno galejo prevrnil,
po paničnih krikih v spokojni tišini
so s tôvorom vred šli pred božji oltar.
Tri ure so vpili na morski gladini,
dokler ni ostal le še bel kolobar,
vrnili se niso domov več nikdar.

Dandanes o njih le legenda še kroži,
kako je, če znajdeš se v njihovi koži,
kaj se je zgodilo, nihče ne razlóži,
nihče sploh ne ve in nikomur ni mar.
Lahko bi bila le človeška napaka,
vsak čudno ravna, ko mu ura tiktaka,
morda v temni uri zapeli so noži,
nekdo pa je sprožil na ladji udar.
Kako je na barki, ko vstaja se sproži,
nihče več ne ve in nikomur ni mar,
mogoče pa bil je le hujši vihar.

Sedaj pa vse mirno je, le manjši gliser
zasidran v laguni kot v školjki lep biser,
kot v tisti popevki, ki poje jo Fliser,
nekdo je za pesem, nekdo za denar.
Kot plaha močvirska prevejana čaplja,
nekdo se ves teden že tukaj potaplja,
na dolgo privezan za tisti svoj gliser,
kjer pravo lokacijo kaže sonár.
Pohlepnež, ki išče denar in kak biser,
bi rad najbrž našel zgubljèn inventar,
pa to sploh ni važno, saj ni moja stvar.

Nazadnje se le do zakladov prebije
in niti en žarek do tja ne posije,
v tej temni svetlobi le soj baterije
zariše poteze kot gotski slikar.
Tam jambor štrli čez groteskno ozadje,
kot kak okostnjak zeva trup stare ladje,
v tem dolgem stoletju ga mulj skoraj skrije,
na ducate skrinj skrije, amfor in žar.
Ko luč sarkofag egipčanski oblije,
pokrov je odprt, v njem pa speči vladar,
iz groba otet, maščevan kot barbar.

ficra_zom