Najprej je ura pol tri.
In potem pol štiri. Pride
prehitro. Gre kot list,
porisan s krili čapelj.
Nekje vmes je svinčnik,
ki ječi pod trdnim
oprijemom prstov. Vlečem
črte iz zraka in jih silim
v nenaravne oblike
japonskih pismenk. Zlo-
mljeni glasovi berejo
napisano in se pretvarajo,
da vidijo preko. Voda
v steklenicah se oddaljuje
kot skrbno prerisan motiv
strahu. Pretoki. Skoki s
stolpov, zgrajenih z namenom
dvigovanja. Roke se mi
zapletajo med ptiče. Kljuvajo
mi obleko in gola ležim
na knjigah mrtvih. Tam zbiram
besede. Lepim, popravljam.
Gradim piedestal, na katerega
bom postavila luč.

Helena Zemljič (MalaSenca)